Vabilo k branju poezije. Pripravimo recital za svoje najdražje, bližnje!
Jutri bo svetovni dan poezije in za vse, ki imamo radi pesem, poseben dan.
Ko slišimo pesem, se nam v tišini zbujajo nerazložljive misli, ideje, spoznanja. Pesem nas pomiri, pusti melanholične, vzradosti, spodbudi.
Zaradi posebnih razmer in odsvetovanega druženja lahko doma ustvarite recital. Na domači knjižni polici ali na spletu poiščite pesem, pesniško zbirko, preberite pesem očetu in mami, bratu ali sestri, dramatizirajte, ustvarjajte. Preberite jo samo sebi.
Nekaj izbranih …
Jože Udovič: TA JATA PTIC
Ta jata ptic, ki preletava
nad mojim srcem že ves dan,
oblak, od moje želje vžgan,
ki modri val ga pozibava,
zeleni breg, ki senca v njem
odeva v travi zleknjen par,
glasov poldanjih vroči čar
in sapa, ki hiti v objem
gozdiču čez pojočo loko,
plameni, ki jih čriček kreše,
čmrlj, ki v rumenem žarku pleše,
vonj vrb, ki veje nad potokom –
je vse resnično tu pred mano,
ali morda iz svojih sanj
ustvarjam svet, nato pa vdano
še sam začuden stopam vanj?
Zasveti se besede smeh,
kjer čas v brezčasnosti odmeva,
v zvenenju duši razodeva:
stvari so v tebi, ti v stvareh.
Janez Menart: SEMAFORI ŽIVLJENJA
Iz raja otroštva, z nalitim bencinom,
z izključenim števcem poti in hitrosti,
ob kamnih bežečih spominov mladosti,
v predmestje življenja, z nezmanjšanim plinom;
vse ožje cestišče, razmišljena glava
in prvo križišče in stoj! semafori,
strah, zdrznjena misel, podplat na zavori
in smerni kazalec in nižja prestava;
s križišča v križišče in s ceste na cesto,
na levo, na desno, počasi hitreje
in sonce slepeče, ki greje in greje,
in v môro napora razlezeno mesto;
hrumenje motorjev, parkirni prostori,
obvezne smeri in možgani na vzvodih
in trudne roké in drget na prehodih
in, kakor zaspane oči, semafori;
še zarja na steklu, še mrak brez obetov,
meglà na asfaltu, še lučka, ki kaže
poslednji bencin, in že ost žarometov,
ki tiplje po poti do mirne garaže.
Kajetan Kovič: JUŽNI OTOK
Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz meglè.
Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.
In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.
Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.
A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.
Lili Novy: VSE TEČE
Vse teče, nič se ne povrne
in nič ne pride več nazaj;
nikoli val se ne obrne,
sijoča zvezda se utrne,
v temi zgubi se njen sijaj.
Mi smo kakor na palubi
in plovemo v neznano stran;
zato trenutka ne izgúbi
in, kar s teboj potúje, ljubi,
doklèr ti svetli čas je dan.
Predana bitja glej, otroke,
mladóst, ki vre in ki trpi;
glej trud možá, glej stare rôke
in luč ljubezni pregloboke:
glej svoje matere oči.
Še kar se tebi v prsih skriva,
vse: up in borbo, strast, bridkóst,
kar hraniš kakor dobra njiva,
kar mêdlo v tebi se preliva,
vse glej in ljubi vso skrivnost.
A glej na vse kot iz daljine,
kot da že nič več tvoje ni,
kot da bi gledal na spomine,
na ladjo, ki s teboj izgine,
na luč, ki se v meglí gubi. –
